četrtek, 31. januar 2013

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca kot pot do zveličanja




Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca hoče Jezus

Kadar omenjamo Jezusovo in Marijino Srce, mislimo na njuno osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost.
Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Bolje jih bomo razumeli, če jih bomo povezali s spoznanji, ki jih fatimski dogodki prinašajo o Marijinem brezmadežnem Srcu. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:
»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«
Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:
»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

sreda, 30. januar 2013

Ljudi rešujemo za nebesa z molitvijo in žrtvijo


Ljudi rešujemo za nebesa z molitvijo in žrtvijo

Marija je 13. maja 1917 v Fatimi naročila, da mora Frančišek zmoliti še veliko rožnih vencev, preden bo šel v nebesa. To naročilo velja za nas vse. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«
Marija nas hoče opomniti na nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega našega življenja.
Že angel miru je pri svojem prvem prikazanju, spomladi 1916, naučil fatimske pastirčke posebno molitev, ki je prav primerna za leto vere in uresničevanje Slovenskega pastoralnega načrta:

Moj Bog, verujem vate, 
molim te, upam vate 
in te ljubim nadvse. 
Prosim te odpuščanja za tiste, 
ki ne verujejo, ne molijo, 
ne upajo in te ne ljubijo.

Tri Božje kreposti, vera, upanje in ljubezen, ter molitev so osnova in abeceda vsakega krščanskega življenja. Te kreposti, ki nas neposredno povezujejo z Bogom, smo prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti.
Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni ter je po besedah bl. Janeza Pavla II. danes bolj aktualna kakor kdajkoli prej. Hkrati je povabilo k slavljenju Boga in k prošnji za tiste, ki v Boga ne verujejo, ga ne molijo, vanj ne upajo in ga ne ljubijo. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.
Posebno zveličavna je molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla, močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se sami posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 bl. Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek.
Naj nas njihov junaški zgled spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo reševali ljudi za nebesa. Iz ljubezni do Boga in ljudi sprejeta ter Kristusu na križu pridružena žrtev dobiva vrednost iz njegove žrtve ter je zato najučinkovitejša molitev in več kot molitev. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s križem.
V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Zato bomo radi poslušali Marijo, ki je fatimskim pastirčkom 19. avgusta 1917 z žalostnim izrazom naročila:
»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

torek, 29. januar 2013

Pekel - Človek se lahko prostovoljno izključi iz nebes


Človek se lahko prostovoljno izključi iz nebes

Bog po nauku Svetega pisma »noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spreobrnjenja« (2 Pt 3,9). On namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2,4), od svobodne volje ljudi pa je odvisno, ali bodo ta cilj dosegli ali ne. Katekizem katoliške Cerkve uči, da »Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve (…) Zato je človek sam tisti, ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača Božjo usmiljeno ljubezen« (KKCK 213). 
Devica Marija, ki je naša duhovna Mati, nam hoče pomagati in nas spodbuditi k odgovornemu življenju. Zato je iz ljubezni do nas po Božjem dopuščenju otrokom v Fatimi za kratek trenutek pokazala strahoto pekla. V tem strašnem trenutku so videli, kako v peklu kakor ognjenem morju trpijo duše ubogih grešnikov.
Izraz Marijine usmiljene ljubezni do nas grešnikov je njeno naročilo, naj po vsaki desetki rožnega venca molimo:

O Jezus, odpusti nam naše grehe, 
obvaruj nas peklenskega ognja 
in privedi v nebesa vse duše, 
posebno še tiste, ki so 
najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Resnica o obstoju pekla je utemeljena v Svetem pismu. Ko Jezus v Matejevem evangeliju govori o poslednji sodbi, izreče tistim na levici besede:
»Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil, in mi niste dali jesti, žejen sem bil, in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag, in me niste oblekli, bolan in v ječi, in me niste obiskali« (Mt 25,41–43) 
Jezus nas noče s temi besedami strašiti, ampak nas usmeriti k dobrim delom in k hrepenenju po nebesih.
Kdor dvomi v obstoj večnega življenja in sploh Boga, bi se moral vprašati: »Kaj pa, če je res, da Bog biva, da só nebesa in da jé pekel?

Kaj je bolj varno: vera ali nevera?

Ali sem se dovolj potrudil, da spoznam resnico? Samo enkrat živim! Ne smem se igrati z večnostjo! Kaj pa, če je res, da je Jezus iz ljubezni do mene umrl na križu, da bi mi zaslužil večno srečo pri njem v nebesih in jaz se ne zmenim zanj? Ali me niti njegova ljubezen nič ne gane? Kaj me še more prepričati, če me niti njegova ljubezen ne pretrese?«

sobota, 26. januar 2013

Dejstvo srečnega ali nesrečnega večnega življenja


Dejstvo srečnega ali nesrečnega večnega življenja

Naš cilj so nebesa

S pobožnostjo petih prvih sobot, če jo resno vzamemo, nam Devica Marija poleg časne sreče (zlasti zaradi odsotnosti vojne) zagotavlja večno srečno življenje v nebesih. Mnogi danes ne verjamejo v posmrtno življenje ali pa njihovo vero ogroža dvom. Od stotih Slovencev jih le 50 verjame v Boga in le 30 v večno življenje, čeprav se jih 70 še prišteva h katoliški Cerkvi. Ali smo mi sami trdno prepričani, da s smrtjo ni vsega konec, ampak se z njo pravo življenje šele začne? Jé Bog, jé večnost! Naša duša je neumrljiva! Jezus in Marija nas živa in poveličana pričakujeta v nebesih. To nas uči naša vera. Bog to vedno znova potrjuje, tudi na izreden način po prikazovanjih angelov in Device Marije pa tudi samega Jezusa.
Tako se je zgodilo v Fatimi na Portugalskem pred skoraj sto leti, ko sta se trem otrokom prikazala in jih nagovorila angel miru in Devica Marija. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz za obstoj živega Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.
Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Lucija se je namreč opogumila in jo vprašala:
‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’
‘Da, pojdeš.’
‘In Jacinta?’
‘Tudi.’
‘In Frančišek?’
‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’
O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor na Lucijino vprašanje, ali sta dve njeni pokojni prijateljici že v nebesih. Marija je za prvo povedala, da je že zveličana, druga pa je še v vicah.
Ob Marijinem zagotovilu, da bo prišla v nebesa, je Lucija povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Kako je sestra Lucija ljubila to pobožnost


Kako je sestra Lucija ljubila to pobožnost

Sestra Lucija je vedno znova z veliko zavzetostjo omenjala to pobožnost, kar razodevajo tudi njena pisma. Svoji birmanski botri Mariji Filomeni de Miranda je 1. novembra 1927 pisala:
»Ne vem, če že poznaš zadostilno pobožnost petih prvih sobot k Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ker je nova, bi ti rada svetovala, da jo izvajaš, ker je zanjo prosila naša draga nebeška Mati, in Jezus je razodel željo, da bi jo obhajali. Poleg tega se mi zdi, draga botra, da bi bilo dobro, ne le, da jo spoznaš in nakloniš Jezusu tolažbo s tem, da jo izvajaš, ampak, da to pobožnost tudi širiš in spodbudiš k njenemu prakticiranju še mnoge druge ljudi (…)
Prepričana sem, moja draga botra, da sva lahko srečni, da moreva dati naši dragi nebeški Materi ta dokaz ljubezni, ker nama je dano vedeti, da ona želi, da ji ga darujeva. Kar mene zadeva, se nikoli ne počutim tako srečna kot takrat, kadar se približuje prva sobota. Mar ni res, da je naša največja sreča v tem, da popolnoma pripadamo Jezusu in Mariji ter da jih ljubimo, samo in edino nje, brez pridržkov? To zelo jasno vidimo v življenju svetnikov … Oni so bili srečni, ker so ljubili, moja draga botra, in mi se moramo truditi, da bi ljubili tako, kot so ljubili oni, ne le zato, da imamo Jezusa, to je manj pomembno – kajti, tudi če bi ga ne imeli na tej zemlji, bi ga imeli v nebesih – ampak zato, da naklonimo Jezusu in Mariji tolažbo, da sta ljubljena … in da lahko v zameno za to našo ljubezen rešita veliko duš.«

nedelja, 20. januar 2013

Kako naj obhajamo pet prvih sobot?



Kako naj obhajamo pet prvih sobot?

Marija je leta 1925 v Pontevedri v Španiji obljubila, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:
1. opravimo dobro spoved v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; spovemo se lahko že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu svetega obhajila na prvo soboto moramo biti v posvečujoči milosti;
2. prejmemo zadostilno sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri opravljanju prvih sobot; kdor ne more v cerkev, npr. bolniki, se lahko spove in prejme sveto obhajilo tam, kjer prebiva;
3. zmolimo en del rožnega venca;
4. poleg tega petnajst minut delamo družbo Marijinemu brezmadežnemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca; molimo in premišljujemo lahko doma;
5. vse štiri omenjene pogoje opravimo z namenom zadoščevanja Marijinemu Srcu.

Jezus je Luciji pojasnil, da tisti, ki omenjenih pogojev ne bi mogli izpolniti v soboto, jih lahko iz upravičenih razlogov z duhovnikovim (npr. spovednikovim) dovoljenjem izpolnijo naslednjo nedeljo. To dovoljenje bo marsikomu koristno olajšanje.
Kdor ljubi Jezusa in Marijo ter svoje bližnje pa tudi sebe, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi. Naš cilj je hoja za Kristusom, kakor jo uči evangelij. S pomočjo obhajanja prvih sobot pa nam Devica Marija pri tem pomaga.
Kdor bo mogel, bo prvosobotno pobožnost obhajal v cerkvi skupaj z drugimi. Duhovnik bo na razpolago za spoved. Najbolje je, da se rožni venec s premišljevanjem odmoli pred sveto mašo, po maši pa so pred izpostavljenim Najsvetejšim še litanije Matere Božje, obnovitev izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in blagoslov z Najsvetejšim. Bolnikom in ostarelim bo duhovnik po možnosti na razpolago za zadostilno spoved in sv. obhajilo na kraju njihovega bivanja, rožni venec s premišljevanjem ene ali več skrivnosti pa bodo zmolili sami.

četrtek, 17. januar 2013

Lucijino prizadevanje za širjenje


Lucijino prizadevanje za širjenje

Sestra Lucija si je zelo prizadevala pri svojem škofu Jožefu Da Silva, da bi uvedel pobožnost petih prvih sobot. 4. novembra 1928 je pisala duhovnemu voditelju patru Apariciu:
»Upam torej, da bo naš dobri Gospod navdihnil njegovo ekscelenco z ugodnim odgovorom, in da bom, med mnogim trnjem, lahko ubrala ta cvet, da bom naposled videla na zemlji češčenje materinskega Srca presvete Device. To je sedaj moja želja, ker je to tudi želja našega Gospoda. Največja radost, ki jo lahko doživim, je v tem, da vidim, da je brezmadežno Srce naše najnežnejše Matere priznano, ljubljeno in tolaženo s to pobožnostjo.«
Škof škofije Leiria je prikazovanja angela in Marije trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi 1916 in 1917, potrdil kot pristna v pastirskem pismu 13. oktobra 1930. Sestra Lucija si je zdaj še bolj vztrajno prizadevala, da bi škof potrdil in naročil širiti tudi pobožnost petih prvih sobot. Iz mesta Pontevedra v Španiji 28. oktobra 1934 pisala patru Gonsalvesu:
»Prevzvišeni leirijski gospod škof mi je obljubil, da bo prihodnje leto začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca; upam, da dobri Bog računa tudi z Vašim sodelovanjem.«
Fatimska vidkinja se je zavedala, da je tudi od pravočasne razširitve prvosobotne pobožnosti odvisna preprečitev druge svetovne vojne in preganjanj Cerkve. Zato se je tako vneto prizadevala, da so jo imeli za »nadležno«.
Dne 19. marca 1939 je v pismu patru Apariciu glede pobožnosti petih prvih sobot zapisala: 
“Od obhajanja te pobožnosti in z njo povezane posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu sta odvisni vojna in mir na svetu. Zato sem tako želela, da bi se širila, in še bolj zato, ker je to volja našega dobrega Boga in naše ljubljene nebeške Matere.” 
Leirijski škof je kljub vztrajnim prizadevanjem sestre Lucije pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi šele 13. septembra 1939, ko se je 1. septembra 1939 že začela druga svetovna vojna. Dal je natisniti tudi podobice naše Gospe z razlago te pobožnosti. Pobožnost prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod. Soba prikazanja je bila pozneje spremenjena v kapelo.
Pri nas je prvosobotno pobožnost razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je fatimske dogodke jemal zelo resno. Proti koncu leta 1942 je določil, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije pobožnost petih prvih sobot začne na 1. soboto v januarju 1943 in se konča v maju, ko se bodo verniki 30. maja posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ljudje so se odzvali v zelo velikem številu. Nastalo je pravo ljudsko gibanje. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Fatimska vidkinja se je zavedala, da bi se morala ta pobožnost razširiti po vsem svetu. Zato je 2. decembra 1940 pisala papežu Piju XII.: »Prosim Vašo Svetost, da razširite to pobožnost po vsem svetu.« To se uradno doslej še ni zgodilo, čeprav se je pobožnost petih prvih sobot uveljavila marsikje po svetu, a se, žal, ni povsod obdržala. Situacija, v kateri danes živimo, jasno kaže, da je prav zdaj spravna in zadostilna pobožnost še bolj potrebna kakor leta 1917 ali 1925, ko je vidkinja Lucija dobila naročilo o tej pobožnosti.

Ko je 25. marca 1984 papež bl. Janez Pavel II. izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Rusijo in ves svet, je s tem dosegel padec komunističnih oblasti v Sovjetski zvezi in drugih deželah, tudi Jugoslaviji, ter porušenje berlinskega zidu. Lahko upamo, da bi splošna uvedba prvosobotne pobožnosti privedla do utrditve vernosti med ljudmi in do miru ter napovedane popolne zmage Marijinega brezmadežnega Srca.

Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: S to pobožnostjo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo in obema prinašamo veliko tolažbo ter na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce in mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.

ponedeljek, 7. januar 2013

Jezusovo naročilo


Jezusovo naročilo

Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. On je vnaprej poslal Marijo, potem pa se je tudi sam prizadeval za razširjanje te pobožnosti. Dne 15. februarja 1926 je Lucija nesla smeti iz vrta. Tam je srečala dečka, ki jo je vprašal:
»'Si razširila po svetu tisto, za kar te je prosila nebeška Mati?'
In v tem trenutku se je spremenil v sijočega Dečka. Ko sem spoznala, da je bil Jezus, sem rekla:
'Moj Jezus! Ti dobro veš, kaj mi je rekel moj spovednik v pismu, katerega sem ti brala. Rekel je, da je potrebno, da se tisto videnje ponovi, da so potrebna dejstva, da bodo verovali vanj in da mati predstojnica sama ne more širiti tega dogodka.'
'Res je, da mati predstojnica sama ne more nič; vse pa premore z mojo milostjo. Dovolj je, da ti spovednik da dovoljenje in da tvoja predstojnica uvede pobožnost, ne da bi drugi vedeli, komu je bila razodeta.'
'Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.'
'Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.'« 
“V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel:
'Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.'”
Kadar gre za napovedi kazni, je treba vedeti, da so napovedane pogojno. Marija je prišla ravno s tem namenom, da bi človeštvu pokazala pot, po kateri bi se moglo rešiti časnih in večnih kazni. Omenila je tri glavne pogoje, da se svet reši vojne in drugih kazni: spreobrnjenje človeštva, posvetitev Rusije in zadostilna obhajila na prve sobote.

POMEN PETIH PRVIH SOBOT


Besedila so razdeljena na pet enot, kakor je prvosobotna pobožnost sestavljena iz petih zaporednih prvih sobot v mesecu. Najbolje je, da jih preberete, preden začnete obhajati prve sobote. Duhovnik jih lahko uporabi za nagovore vernikom med prvosobotno pobožnostjo ali pripravo nanjo; pri tem vzame tisti del, ki je za sodelujoče najbolj primeren, če je celotno besedilo preobsežno.


Marijino naročilo 

Najstarejša fatimska vidkinja Lucija je bila v mestu Pontevedra v Španiji pri sestrah dorotejkah v postulatu, da bi se pripravila na redovniško življenje. Takrat je 10. decembra 1925 v svoji mali sobi videla Marijo z Jezuščkom v rokah. Marija ji je dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. To je vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca. Je »lahko in gotovo sredstvo zveličanja, ker se opira na najbolj zdravo katoliško izročilo glede odrešenjske učinkovitosti Marijinega posredovanja.«
Véliko obljubo je Marija napovedala Luciji že 13. julija 1917, v drugem delu fatimske skrivnosti. Marija je med drugim rekla: 
Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote.«
To besedilo razodeva, da obhajanje prvih sobot (skupaj s posvetitvijo Rusije) ni le sredstvo zveličanja, ampak tudi pot do svetovnega miru.

Poglejmo podrobno, kako je Lucija 1925 prejela véliko obljubo. Konec leta 1927 je videnje v Pontevedri in véliko obljubo zveličanja po naročilu duhovnega voditelja patra Aparicia DJ, deloma v tretji osebi, zapisala takole:
Vidkinja je 13. junija 1917 prosila Marijo, da bi jih »vzela v nebesa. Presveta Devica je odgovorila: 'Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.'
'Bom ostala tu sama? sem z žalostjo rekla.
'Ne, hčerka. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.'
Dne 10. decembra 1925 se ji je prikazala Presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. Presveta Devica mu je položila roko na ramo in pokazala s trnjem obdano srce, ki ga je držala v drugi roki. Jezušček je istočasno rekel:
'Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.'
Nato je Presveta Devica rekla:
'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš'« (S 205–208). 
Treba je razlikovati dvoje: pobožnost prvih sobot in pobožnost petih prvih sobot. Marijina vélika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, se nanaša na tiste, ki vsaj enkrat v življenju pet zapovrstnih prvih sobot izpolnijo vseh pet naštetih pogojev. Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov. V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti v izpolnitvi vseh petih pogojev, h katerim se bomo še vrnili.



nedelja, 6. januar 2013

Pet prvih sobot


Pet prvih sobot

Pred kratkim sem dobil po elektronski pošti tole pričevanje:

»Ko sem na prvo soboto pri frizerki čakala, da pridem na vrsto, sem pisala SMS sporočila. Frizerka se je temu čudila in me vprašala, kaj pišem. Povedala sem ji, da želim spomniti svoje prijatelje na prvosobotno pobožnost, ki jo je Marija naročila v Fatimi. Hotela je vedeti več.

Ko sem ji razložila, da je Marija v Fatimi prosila za posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno pobožnost petih prvih sobot v mesecu, da bi nam pomagala ustaviti vojne in zlo v svetu, se je temu zelo čudila in me vprašala: 'Ja, gospa, od kod pa vi to veste?

Res je, da ne hodim več v cerkev, vendar sem hodila k verouku, prebrala sem Sveto pismo in druge knjige z versko vsebino, pa tudi kakšno versko oddajo na radiu in TV tu in tam še ujamem, vendar za to Marijino naročilo nisem še nikoli slišala.

Če bi ljudje vedeli zanj, še zlasti sedaj, ko je tako hudo na svetu, bi se prvosobotne pobožnosti gotovo mnogi oklenili.

S pomočjo te knjižice lahko zveste vsaj nekaj podatkov o Marijinem naročilu glede obhajanja petih prvih sobot in sploh o češčenju Marijinega brezmadežnega Srca ter o čudovitih sadovih, ki jih to češčenje prinaša.

Papež Benedikt XVI. je ob svojem obisku v Fatimi maja 2010 dejal, da se je leta 1917, ko se je trem preprostim pastirčkom prikazala Devica Marija, »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«. »To okno upanja Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata. S tem hoče naš Stvarnik v človeški skupnosti ozdraviti vezi bratske solidarnosti, ki temeljijo na medsebojnem priznanju istega in edinega Očeta. V človeštvu se je ljubezen ohladila in upanje na rešitev zameglilo. Zato je prišla iz nebes Devica Marija, da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja.«

Po vsem svetu so se leta 2010 začele priprave na stoletnico fatimskih dogodkov, ki jih bomo praznovali v letih 2016 in 2017. Nanjo je opozoril papež z besedami: »Naj sedem let, ki nas loči od stoletnice prikazovanj naše fatimske Gospe, pomaga do zmage njenega brezmadežnega Srca.« S tem je oznanil tudi cilj sedemletne priprave in samega obhajanja stoletnice: zmaga Marijinega brezmadežnega Srca, z njo pa zmaga presvetega Jezusovega Srca in seveda vse Presvete Trojice. Da se bo to zgodilo, je potrebna poglobitev naše vere. Isti cilj ima leto vere, ki se je začelo 11. oktobra 2012, ravno na 50. obletnico začetka 2. vatikanskega koncila, ki je hotel »poskrbeti, da bodo verniki vedno bolj krščansko živeli« (B 1).

K poglobitvi naše vernosti lahko znatno prispeva prav obhajanje prvih sobot, kakor jih je naročila Mati Marija po sestri Luciji. Tako bo pod vodstvom ljubeče Matere Marije pri nas zacvetelo poglobljeno molitveno in zakramentalno življenje, usmerjeno k služenju Bogu in ljudem.

Naj nas obhajanje petih prvih sobot dobro pripravi na obnovitev izročitve Božji Materi na njen največji praznik, Marijino vnebovzetje. Hkrati se bomo v letu 2013 spomnili 70-letnice posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je bila po naročilu papeža Pija XII. pri nas izvršena v letu 1943.

Stična, 11. oktobra 2012 Anton Nadrah OCist