petek, 01. februar 2013

Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu


Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Z grehi se je človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine Jezusovega Srca.
Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine desne roke zagledali srce, obdano s trni. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti. Srce, ki so ga videli, jim je bilo znamenje ljubezni in simbol vsega Marijinega notranjega bogastva, ob katerem so tudi oni duhovno obogateli.
Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Naš najboljši poznavalec fatimskih dogodkov duhovnik Ludovik Ceglar, ki je o njih napisal kar tri knjige, je v knjigi Prošnje fatimske Gospe zapisal: »Za Slovence, ki smo v preklinjanju Božje Matere med najbolj grešnimi, naj bi Marijine besede bile še posebej spodbuda, da bi ji zadoščevali in skušali preklinjanje zmanjšati. Vsak, ki preklinja, kliče Božjo kazen na ves narod, zato ga ima vsakdo pravico in dolžnost posvariti in poučiti.«
Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav oba naši grehi prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki. Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (KKC 1459). Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.
Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu. »Tisti, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe,« je dejal že sv. Avguštin.

Ni komentarjev:

Objavite komentar