Romanje na Vejno nad Trstom

Lepo vabimo člane Bernardove družine in posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu na majsko romanje na Vejno nad Trstom v italijansko narodno svetišče, posvečeno Mariji Kraljici in Materi. Odhod avtobusa iz Stične v nedeljo, 15. maja ob 8.00; na Rakovniku v Ljubljani se bomo ustavili približno ob 8.45. Če bo še kje več interesentov, jih bomo vzeli s seboj, če bodo počakali blizu naše poti. Čimprej se prijavite na tel. 01/78 77 100 ali na el. pošto: anton.nadrah@rkc.si . Prijave sprejemamo, dokler avtobus ne bo poln. Želim obilen blagoslov vstalega Odrešenika in lepo pozdravljam. p. Anton Nadrah

Nagovor za prvo soboto - APRIL

4. nagovor: Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Vsako prvo soboto v mesecu se s posebno molitvijo izročimo (posvetimo) Marijinemu brezmadežnemu Srcu, posebej z besedami: »Danes se izročimo tvojemu brezmadežnemu Srcu.« Pobožnost petih prvih sobot nas hoče temeljito pripraviti na posvetitev in izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

1) Bistvo izročitve (posvetitve)

Izročitev (posvetitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu je najodličnejša oblika češčenja Božje Matere, saj s tem na neki način vstopimo v njeno Srce, ki postane naš dom. Če v soglasju s to izročitvijo tudi živimo, nas bo Devica Marija po smrti sprejela v nebeško slavo, na začetni in zakrit način pa bomo te slave deležni že na zemlji.

Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je popolna in nepreklicna podaritev sebe naši duhovni Materi in po njej Jezusu Kristusu. Njej se izročimo ne le v varstvo, ampak v last, da svobodno razpolaga z nami. Pravzaprav gre pri tem za obnovitev krstnih obljub. Tako se je Materi Mariji izročal sv. Janez Pavel II. s svojim papeškim geslom, ki je postalo njegova življenjska usmeritev: »Ves sem Tvoj!«

Izročitev (posvetitev) je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Seveda pa ni dovolj, če posvetilno molitev samo zmolimo. Treba je v soglasju z njo tudi živeti. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. To je življenje iz krsta in drugih zakramentov, življenje po evangeliju, v zvesti hoji za Kristusom in Marijo.

Naša izročitev se ne ustavi pri Mariji, ampak se po njej usmerja k Bogu. Marija je Bogu najbližja. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga. Po Mariji k Jezusu! Popolnoma se izročimo Mariji zato, da bi bili popolnoma Jezusovi in Očetovi. Ker je Devica Marija polna Svetega Duha, on po izročitvi Mariji v obilnejši meri deluje tudi v nas in nas posvečuje.

2) Različne oblike izročitve (posvetitve)

Najvišja oblika izročitve (posvetitve) Marijinemu brezmadežnemu Srcu je izročitev (posvetitev) vesoljne Cerkve in sveta. Izvršil jo je papež Pij XII. leta 1942, kakor je papež Leon XIII. leta 1899 Cerkev in ves svet posvetil presvetemu Jezusovemu Srcu.

Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984, v povezanosti z vsemi škofi sveta, izročil Cerkev in ves svet ter posebej ruske narode Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Tako je izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala sestri Luciji leta 1929:

»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)«

Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin ter do padca berlinskega zidu.

V jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. to posvetitev ponovil. Papež Benedikt XVI. je v letu duhovništva 2010 v Fatimi posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse duhovnike.

Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve narodov, škofij, župnij, stanov in družin ter posameznikov. Vsekakor ima pri vsaki posvetitvi (izročitvi) posebno težo osebna odločitev vsakega posameznika.

Aprila 1943 je papež Pij XII. prosil vse škofe po svetu, naj posebno častijo Marijino brezmadežno Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije.

3) Posvetitev v Sloveniji

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo pred podobo brezjanske Marije Pomagaj v stolnici posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Pridružili so se mu duhovniki in verniki po župnijah ljubljanske škofije. Kolikor so mogle, so posvetitev izvedle tudi druge župnije. Verniki so se na posvetitev pripravljali z množičnim obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 1943. Neposredna priprava pa je bila na spravni in spokorni dan, 29. maja 1943.

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev obhajali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike.

Slovenski narod se je posvetil Božji Materi v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev (izročitev) vsako leto obnavljamo. Sicer pa izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu po naših cerkvah obnavljamo vsako prvo soboto v mesecu.

Obnavljanje izročitve naj bi nas vodilo do poglobljenega krščanskega življenja. Le tako češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne bo samo neka “pobožnost”, ampak bo po Marijinem zgledu in s pomočjo njene priprošnje pospešila duhovno rast iz Božje besede in zakramentov, zlasti iz svete evharistije. Blagodejno bo vplivala na novo evangelizacijo in pomagala pri uresničitvi Slovenskega pastoralnega načrta.

Praznik Božjega Usmiljenja

Vse lepo vabimo v nedeljo, 3. aprila, v svetoletno baziliko v Stično na praznovanje Božjega usmiljenja.
Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa slovesna mašna daritev. Hkrati bo to tudi mesečni shod Bernardove družine.
Priložnost bo tudi za spoved.

                                p. Anton Nadrah

Nagovor za prvo soboto - MAREC

3. nagovor: Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca

1) Zakaj govorimo o Marijinem Srcu?

Kadar omenjamo Marijino Srce, mislimo na njeno osebo z vsem njenim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njeno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost. Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.

Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:

»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Lucija je tu dobila življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala, naj ljudem pove, da hoče Bog na svetu vpeljati češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce.

2) Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Ena od oblik češčenja je zadoščevanje Marijinemu Srcu. Z grehi se je človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi in drugje opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine Jezusovega Srca.

Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine desne roke zagledali srce, obdano s trni, ki so se zabadali v srce. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti.

Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav oba naši grehi zelo prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki. Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (KKC 1459). Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.

Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu.

3) Marija nas kot romarje vodi v nebesa

Papež Benedikt XVI. je kot romar v Fatimi 2010 dejal: »V Fatimi nas Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti dokončni domovini, ki so nebesa. V resnici smo mi vsi romarji in potrebujemo Mater, da nas vodi.«

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju, k življenju iz vere, upanja in ljubezni. Marija je to trem fatimskim otrokom razodela 13. julija 1917 po videnju pekla v drugem delu fatimske skrivnosti. Lucija pripoveduje:

»Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla:

'Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'«

Marijino brezmadežno Srce bije za nas in nas hoče rešiti za srečno večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. V času hitrega prodiranja verske brezbrižnosti in nevere Devica Marija kliče vsemu svetu: »Ljudje, zganite se! Ni vseeno, kako živite! Ne bodite zakopani samo v zemljo! Bog je usmiljen in pričakuje, da se spreobrnete in zaživite novo življenje!«

Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike. Ali jih hočemo vsaj nekoliko posnemati?