četrtek, 31. januar 2013

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca kot pot do zveličanja




Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca hoče Jezus

Kadar omenjamo Jezusovo in Marijino Srce, mislimo na njuno osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost.
Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Bolje jih bomo razumeli, če jih bomo povezali s spoznanji, ki jih fatimski dogodki prinašajo o Marijinem brezmadežnem Srcu. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:
»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«
Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:
»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

sreda, 30. januar 2013

Ljudi rešujemo za nebesa z molitvijo in žrtvijo


Ljudi rešujemo za nebesa z molitvijo in žrtvijo

Marija je 13. maja 1917 v Fatimi naročila, da mora Frančišek zmoliti še veliko rožnih vencev, preden bo šel v nebesa. To naročilo velja za nas vse. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«
Marija nas hoče opomniti na nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega našega življenja.
Že angel miru je pri svojem prvem prikazanju, spomladi 1916, naučil fatimske pastirčke posebno molitev, ki je prav primerna za leto vere in uresničevanje Slovenskega pastoralnega načrta:

Moj Bog, verujem vate, 
molim te, upam vate 
in te ljubim nadvse. 
Prosim te odpuščanja za tiste, 
ki ne verujejo, ne molijo, 
ne upajo in te ne ljubijo.

Tri Božje kreposti, vera, upanje in ljubezen, ter molitev so osnova in abeceda vsakega krščanskega življenja. Te kreposti, ki nas neposredno povezujejo z Bogom, smo prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti.
Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni ter je po besedah bl. Janeza Pavla II. danes bolj aktualna kakor kdajkoli prej. Hkrati je povabilo k slavljenju Boga in k prošnji za tiste, ki v Boga ne verujejo, ga ne molijo, vanj ne upajo in ga ne ljubijo. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.
Posebno zveličavna je molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla, močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se sami posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 bl. Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek.
Naj nas njihov junaški zgled spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo reševali ljudi za nebesa. Iz ljubezni do Boga in ljudi sprejeta ter Kristusu na križu pridružena žrtev dobiva vrednost iz njegove žrtve ter je zato najučinkovitejša molitev in več kot molitev. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s križem.
V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Zato bomo radi poslušali Marijo, ki je fatimskim pastirčkom 19. avgusta 1917 z žalostnim izrazom naročila:
»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

torek, 29. januar 2013

Pekel - Človek se lahko prostovoljno izključi iz nebes


Človek se lahko prostovoljno izključi iz nebes

Bog po nauku Svetega pisma »noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spreobrnjenja« (2 Pt 3,9). On namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2,4), od svobodne volje ljudi pa je odvisno, ali bodo ta cilj dosegli ali ne. Katekizem katoliške Cerkve uči, da »Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve (…) Zato je človek sam tisti, ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača Božjo usmiljeno ljubezen« (KKCK 213). 
Devica Marija, ki je naša duhovna Mati, nam hoče pomagati in nas spodbuditi k odgovornemu življenju. Zato je iz ljubezni do nas po Božjem dopuščenju otrokom v Fatimi za kratek trenutek pokazala strahoto pekla. V tem strašnem trenutku so videli, kako v peklu kakor ognjenem morju trpijo duše ubogih grešnikov.
Izraz Marijine usmiljene ljubezni do nas grešnikov je njeno naročilo, naj po vsaki desetki rožnega venca molimo:

O Jezus, odpusti nam naše grehe, 
obvaruj nas peklenskega ognja 
in privedi v nebesa vse duše, 
posebno še tiste, ki so 
najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Resnica o obstoju pekla je utemeljena v Svetem pismu. Ko Jezus v Matejevem evangeliju govori o poslednji sodbi, izreče tistim na levici besede:
»Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil, in mi niste dali jesti, žejen sem bil, in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag, in me niste oblekli, bolan in v ječi, in me niste obiskali« (Mt 25,41–43) 
Jezus nas noče s temi besedami strašiti, ampak nas usmeriti k dobrim delom in k hrepenenju po nebesih.
Kdor dvomi v obstoj večnega življenja in sploh Boga, bi se moral vprašati: »Kaj pa, če je res, da Bog biva, da só nebesa in da jé pekel?

Kaj je bolj varno: vera ali nevera?

Ali sem se dovolj potrudil, da spoznam resnico? Samo enkrat živim! Ne smem se igrati z večnostjo! Kaj pa, če je res, da je Jezus iz ljubezni do mene umrl na križu, da bi mi zaslužil večno srečo pri njem v nebesih in jaz se ne zmenim zanj? Ali me niti njegova ljubezen nič ne gane? Kaj me še more prepričati, če me niti njegova ljubezen ne pretrese?«