Dejstvo srečnega ali nesrečnega večnega življenja

Dejstvo srečnega ali nesrečnega večnega življenja

Naš cilj so nebesa

S pobožnostjo petih prvih sobot, če jo resno vzamemo, nam Devica Marija poleg časne sreče (zlasti zaradi odsotnosti vojne) zagotavlja večno srečno življenje v nebesih. Mnogi danes ne verjamejo v posmrtno življenje ali pa njihovo vero ogroža dvom. Od stotih Slovencev jih le 50 verjame v Boga in le 30 v večno življenje, čeprav se jih 70 še prišteva h katoliški Cerkvi. Ali smo mi sami trdno prepričani, da s smrtjo ni vsega konec, ampak se z njo pravo življenje šele začne? Jé Bog, jé večnost! Naša duša je neumrljiva! Jezus in Marija nas živa in poveličana pričakujeta v nebesih. To nas uči naša vera. Bog to vedno znova potrjuje, tudi na izreden način po prikazovanjih angelov in Device Marije pa tudi samega Jezusa.
Tako se je zgodilo v Fatimi na Portugalskem pred skoraj sto leti, ko sta se trem otrokom prikazala in jih nagovorila angel miru in Devica Marija. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz za obstoj živega Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.
Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Lucija se je namreč opogumila in jo vprašala:
‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’
‘Da, pojdeš.’
‘In Jacinta?’
‘Tudi.’
‘In Frančišek?’
‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’
O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor na Lucijino vprašanje, ali sta dve njeni pokojni prijateljici že v nebesih. Marija je za prvo povedala, da je že zveličana, druga pa je še v vicah.
Ob Marijinem zagotovilu, da bo prišla v nebesa, je Lucija povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).