Lucijino prizadevanje za širjenje

Lucijino prizadevanje za širjenje

Sestra Lucija si je zelo prizadevala pri svojem škofu Jožefu Da Silva, da bi uvedel pobožnost petih prvih sobot. 4. novembra 1928 je pisala duhovnemu voditelju patru Apariciu:
»Upam torej, da bo naš dobri Gospod navdihnil njegovo ekscelenco z ugodnim odgovorom, in da bom, med mnogim trnjem, lahko ubrala ta cvet, da bom naposled videla na zemlji češčenje materinskega Srca presvete Device. To je sedaj moja želja, ker je to tudi želja našega Gospoda. Največja radost, ki jo lahko doživim, je v tem, da vidim, da je brezmadežno Srce naše najnežnejše Matere priznano, ljubljeno in tolaženo s to pobožnostjo.«
Škof škofije Leiria je prikazovanja angela in Marije trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi 1916 in 1917, potrdil kot pristna v pastirskem pismu 13. oktobra 1930. Sestra Lucija si je zdaj še bolj vztrajno prizadevala, da bi škof potrdil in naročil širiti tudi pobožnost petih prvih sobot. Iz mesta Pontevedra v Španiji 28. oktobra 1934 pisala patru Gonsalvesu:
»Prevzvišeni leirijski gospod škof mi je obljubil, da bo prihodnje leto začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca; upam, da dobri Bog računa tudi z Vašim sodelovanjem.«
Fatimska vidkinja se je zavedala, da je tudi od pravočasne razširitve prvosobotne pobožnosti odvisna preprečitev druge svetovne vojne in preganjanj Cerkve. Zato se je tako vneto prizadevala, da so jo imeli za »nadležno«.
Dne 19. marca 1939 je v pismu patru Apariciu glede pobožnosti petih prvih sobot zapisala: 

“Od obhajanja te pobožnosti in z njo povezane posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu sta odvisni vojna in mir na svetu. Zato sem tako želela, da bi se širila, in še bolj zato, ker je to volja našega dobrega Boga in naše ljubljene nebeške Matere.” 

Leirijski škof je kljub vztrajnim prizadevanjem sestre Lucije pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi šele 13. septembra 1939, ko se je 1. septembra 1939 že začela druga svetovna vojna. Dal je natisniti tudi podobice naše Gospe z razlago te pobožnosti. Pobožnost prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod. Soba prikazanja je bila pozneje spremenjena v kapelo.
Pri nas je prvosobotno pobožnost razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je fatimske dogodke jemal zelo resno. Proti koncu leta 1942 je določil, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije pobožnost petih prvih sobot začne na 1. soboto v januarju 1943 in se konča v maju, ko se bodo verniki 30. maja posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ljudje so se odzvali v zelo velikem številu. Nastalo je pravo ljudsko gibanje. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Fatimska vidkinja se je zavedala, da bi se morala ta pobožnost razširiti po vsem svetu. Zato je 2. decembra 1940 pisala papežu Piju XII.: »Prosim Vašo Svetost, da razširite to pobožnost po vsem svetu.« To se uradno doslej še ni zgodilo, čeprav se je pobožnost petih prvih sobot uveljavila marsikje po svetu, a se, žal, ni povsod obdržala. Situacija, v kateri danes živimo, jasno kaže, da je prav zdaj spravna in zadostilna pobožnost še bolj potrebna kakor leta 1917 ali 1925, ko je vidkinja Lucija dobila naročilo o tej pobožnosti.

Ko je 25. marca 1984 papež bl. Janez Pavel II. izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Rusijo in ves svet, je s tem dosegel padec komunističnih oblasti v Sovjetski zvezi in drugih deželah, tudi Jugoslaviji, ter porušenje berlinskega zidu. Lahko upamo, da bi splošna uvedba prvosobotne pobožnosti privedla do utrditve vernosti med ljudmi in do miru ter napovedane popolne zmage Marijinega brezmadežnega Srca.

Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: S to pobožnostjo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo in obema prinašamo veliko tolažbo ter na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce in mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.